Literarna matineja

Kako ujeti neskončnost tišine ali dokončnost minevanja v neizpet verz ali v partituro klavirskih tipk? Na to vprašanje bi znal odgovoriti Milan Dekleva, letošnji prvi dobitnik nagrade jubilejna velenjica – čaša nesmrtnosti za življenjski opus. Pred tem je za vrhunski desetletni pesniški opus za odrasle leta 2008 že prejel nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti. Milan Dekleva že desetletja v najrazličnejših ustvarjalnih vlogah pomembno sooblikuje slovenski umetniški in kulturni prostor: kot pesnik, pisatelj, dramatik, prevajalec, glasbenik, skladatelj, akademik in nekdanji urednik. Prejel je vsa eminentna, pomembnejša priznanja, ki jih ustvarjalec leposlovja pri nas lahko dobi.

Kdo v resnici odloča o usodi literature in kaj se dogaja za domnevno tesno zaprtimi vrati žirij, ki odločajo o literarnih nagradah? Kakšni so posamezniki, ki jih tvorijo in s kakšnimi pritiski se soočajo? Satirični roman Za nagrado avtorice Semire Osmanagić nas popelje v zakulisje literarne scene – v svet tihega merjenja moči, nevroz, smislov in nesmislov, kjer se vrednostni kriteriji srečujejo s človeškimi in avtorskimi egi. Ponuja duhovit, zbadljiv pogled na delovanje mehanizmov moči in posameznika. Delo Za nagrado ne živi zgolj na papirju, temveč tudi v performativni obliki, odlikuje pa ga odličen slog, nadgrajen z avtorskimi fotografijami Tadeja Vaukmana.

Na današnji dan pred stotimi leti je umrl Srečko Kosovel, kraški pesnik evropskih razsežnosti. Star je bil komaj 22 let, v tem kratkem času pa je kot pesnik prehodil pot, za kakršno bi sicer marsikdo potreboval desetletja. In po stoletju pri njem še vedno odkrivamo marsikaj neznanega. Njegovo delo dobro pozna literarni zgodovinar in teoretik dr. Janez Vrečko, dolgoletni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Delo Ubili smo Stello avstrijske pisateljice Marlen Haushofer je kratka, a izjemno zgoščena in pretresljiva pripoved o molku, sokrivdi in o tem, kako lahko tudi navidezna pasivnost postane oblika nasilja. Zgodbo pripoveduje ženska, ki se po smrti mlade Stelle ozira nazaj in poskuša razumeti svojo vlogo v dogodkih, ki so pripeljali do tragedije. Marlen Haushofer nas s pripovedjo postavi v prostor, kjer se resnica ne razkrije naenkrat, temveč se lomi med glasovi, spomini, tišinami. Počasi, skoraj neopazno nas potegne v svet, v katerem meje med nedolžnostjo, krivdo in odgovornostjo niso več razločne. Knjiga Ubili smo Stello je izšla pri Književnem društvu Hiša poezije, o njej pa razmišljamo s prevajalko Marušo Mugerli Lavrenčič.

V času, ko knjiga vse težje tekmuje za pozornost, Bralna značka – ZPMS še vedno vsako leto poveže na tisoče mladih bralcev in njihovih mentorjev. Pred nami je prireditev Zlata bralka, zlati bralec – trenutek, ko se vztrajnost pri branju prevede v simbolno priznanje. Kaj za mlade pomenijo tovrstna priznanja? Kaj danes sploh pomeni brati – in še pomembneje, kako pri otrocih in mladih prebuditi željo po branju? Ob zaključku jubilejnega leta, v katerem Bralna značka – ZPMS praznuje 65 let delovanja, bomo o tem razmišljali s predsednico Društva Bralna značka – ZPMS dr. Gajo Kos, tudi avtorico odmevne pobude 10 minut branja na dan. Dolgoletni sponzor zbirke Zlata bralka, zlati bralec je Telekom Slovenije.

Ljudske pravljice s srečnim koncem niso redke. A kaj pravzaprav pomeni srečen konec neke ljudske pravljice? In kaj o družbi, iz katere ta pravljica izvira, govori dejstvo, da je srečen konec zgodbe v tem, da se njena protagonistka navsezadnje spremeni v moškega? V junaka, torej. Kako pogoste so sploh ljudske zgodbe, ki ženski ali dekletu pripišejo aktivno, močno, neupogljivo držo? O tem in še marsičem drugem razmišljamo z mag. Špelo Frlic, pisateljico, odlično pripovedovalko in raziskovalko ljudskih pravljic. Povod za pogovor je bil izid njene knjige Dekle, obljubljeno soncu; v njej je avtorica združila 29 priredb bosanskih, hrvaških, makedonskih, slovenskih in srbskih ljudskih pripovedi, ki v središče postavljajo raznolike, a vselej močne, aktivne protagonistke. Knjigo je ilustrirala Ana Zavadlav. Ponovitev oddaje.

Roman V prah se povrneš norveškega pisatelja Andersa Totlanda bralcu ne omogoča postopnega, kaj šele udobnega vstopa v fabulo, temveč ga tako rekoč vrže naravnost v vrtinec odnosov in v dogajanje, kjer se dogodki vrstijo hitreje, kot jih uspemo razumeti. Kaj ostane, ko literatura umakne moralni kompas? Postaja taka pisava zaščitni znak sodobne norveške književnosti? O teh in drugih vprašanjih danes razmišljamo z dr. Marijo Zlatnar Moe, prevajalko romana V prah se povrneš. Delo je izdala založba Kulturno-umetniškega društva Sodobnost International.

V času vojn, političnih napetosti in vse glasnejšega javnega prostora se zdi poezija tih, za mnoge verjetno tudi neslišen glas. A prav pesem pogosto odpre prostor, kjer je mogoče misliti drugače, pozorneje in v katerem je mogoče ohraniti občutljivost za druga bitja ter svet. Kaj sploh je poezija? Kaj pomeni pisati poezijo danes? In kakšno mesto ima pesnik v svetu, ki ga zaznamujejo konflikti, medijski hrup in občutek stalne krize? O teh in drugih vprašanjih pred svetovnim dnevom poezije razmišljamo s priznanima pesnikoma in prevajalcema, Kristino Kočan in Urošem Zupanom.

S tradicionalnim strokovnim srečanjem se je v torek začela 16. izvedba mladinskega literarnega festivala Bralnice pod slamnikom. Festival, letos naslovljen S knjigo v druge svetove, poteka v organizaciji Miš založbe in osmih knjižnic soorganizatork. Eden izmed osrednjih ciljev festivala je motivirati mlade za branje. Kaj je, ko govorimo o tovrstni motivaciji, danes največji izziv? Kako pomembno je, da mladi pri branju dobijo občutek svobode – da lahko knjige sami izbirajo ali jih po svoje interpretirajo? Kaj vse so tisti »drugi svetovi«, ki nam jih odpira branje? Dan pred nacionalnim dnevom branja o teh vprašanjih razmišljamo z dr. Tino Bilban, avtorico, urednico in predsednico Slovenske sekcije Mednarodne zveze za mladinsko književnost - IBBY in z Matejo Novak, vodjo uredništva Miš založbe ter koordinatorko festivala.

Mohamad Abdul Monaem, sirski založnik, pesnik in pisatelj palestinskega rodu, že slabo desetletje živi v Sloveniji, kamor je iz Alepa prebežal prek Turčije in Grčije. Številnim Slovencem je tudi vse prej kot nepoznan: njegovo življenjsko zgodbo je v izvrstnem romanu Trije spomini – med Hajfo, Alepom in Ljubljano opisal Andraž Rožman, poleg tega pa v slovenščini – ob številnih pogovorih z njim – lahko beremo Monaemovo knjigo poezije Enaindvajset žensk iz Ljubljane, esej Dolga senca, od nedavnega pa še roman Kukavičji mladič. Tako kot Rožmanov roman, je tudi Kukavičji mladič izšel pri založbi Goga; iz arabščine ga je prevedla dr. Zarja Vršič in je prva knjiga, prevedena v slovenščino iz arabskega izvirnika, čeprav nima arabske knjižne izdaje. Z dr. Zarjo Vršič pa tokrat ne razmišljamo samo o knjigi Kukavičji mladič, pač pa še o arabskem jeziku, njegovih dialektalnih različicah in zagatah, v katere lahko spravi prevajalce in prevajalke.

Nekoč, pred 200 in več leti, je France Prešeren pisal poezijo in, vsaj med širšimi množicami, ni veljal za največjega kranjskega, kaj šele slovenskega pesnika. Morda je o sebi razmišljal kot o nekom, ki to še bo, morda pa so mu bila taka razmišljanja povsem tuja. Morda se je njegovo srce vnelo za premožno dedinjo, Julijo, morda pa se ni in je ta njegova ljubezen ena največjih zmot slovenske literarne zgodovine. Morda je bil, niti ne po svoji izbiri, ljubiteljski detektiv, kot na primer v romanu Dohtar in Povodni mož, nedvomno eni najbolj vznemirljivih, večplastnih, in duhovitih knjig sodobnega slovenskega pripovedništva. Knjiga je izšla pri založbi Goga, njen avtor pa je Aljoša Harlamov, uveljavljeni kritik, urednik, publicist in tenkočuten bralec. Svoj romaneskni prvenec je izdal leta 2009, potem pa se je romanu nekaj časa posvečal predvsem znanstveno in leta 2016 doktoriral z doktorsko disertacijo Slovenski modernistični roman. Tokrat z njim razmišljamo predvsem o romanu Dohtar in Povodni mož, knjigi, ki jo najpogosteje označujejo za zgodovinsko kriminalko. Pa tudi o samem Dohtarju, njegovih prijateljih in sodobnikih, o Ljubljani 19. stoletja in še čem.

Beletrina je bila – ob Mladinski knjigi, založbi Učila in založbi Družina – dolga leta med našimi največjimi, najmočnejšimi založbami. V komunikacijskem krogu slovenske knjige je delovala tudi kot pomemben infrastrukturni akter – ob izdajanju knjig je skrbela za njihovo prepoznavnost in kroženje, ustvarjala je nove avtorje, soustvarjala je literarni kanon, literarno javnost, skrbela za prepoznavnost naših avtorjev v tujini in tujih pri nas. Konec leta 2025 je postalo uradno to, o čemer se je že nekaj časa govorilo, namreč, da se Beletrina sooča s finančnimi težavami, zaradi katerih so, kot so zapisali na spletni strani založbe, uvedli »kadrovske spremembe, usklajene z novo poslovno strategijo. Poleg primarne založniške dejavnosti in mednarodnih kulturnih projektov se založba usmerja v dolgoročni razvoj digitalizacije kulturnih storitev in tehnoloških rešitev«. Kaj konkretno bo obsegala »digitalizacija kulturnih storitev in tehnoloških rešitev«? Kako velik segment delovanja Beletrine bo predstavljala založniška dejavnost? Kaj njen nadaljnji razvoj v smer digitalizacije kulturnih storitev in tehnoloških rešitev pomeni za druge akterje komunikacijskega kroga slovenske knjige? O teh in drugih vprašanjih, ki jih odpira prestrukturiranje poslovnega modela Beletrine danes razmišljamo z dr. Mihom Kovačem, rednim profesorjem na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in z založnikom, urednikom in avtorjem dr. Samom Rugljem. K sodelovanju smo povabili tudi direktorico Beletrine, Almo Čaušević Klemenčič, ki se zaradi drugih obveznosti pogovora ni mogla udeležiti, nam je pa poslala pisne odgovore na nekaj naših vprašanj.

Majda Travnik Vode, prejemnica Stritarjeve nagrade za literarno kritiko leta 2025, je kritiško dejavna že tri desetletja, in tudi onstran kritiškega dela velika zagovornica knjig in branja. Njeno branje obravnavanih knjižnih del zaznamujejo izredna poglobljenost, natančnost in širina; knjige vedno razumeva kontekstualno, v okviru avtorjevega opusa, vrstno, zvrstno ali motivno in tematsko sorodnih del. Kako sama razume literarno kritiko? Je vrednotenje literarnih del imanenten del kritiškega branja ali ne? Kakšna literarna dela jo pritegnejo in kaj je največ, kar ji literarno delo lahko da?