Pogled v znanost

Ves teden od danes do petka (15.-19.6.) v organizaciji Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni poteka Mednarodna krasoslovna šola »Klasični kras«, tokrat že 33. in v znamenju mota »Poti ogljika v krasu«. Pred začetkom je bil naš gost krasoslovec prof.dr. Franci Gabrovšek z inštituta, poleg njegovega kolega dr. Mitje Prelovška (tudi z inštituta) odgovoren za organizacijo in izpeljavo tokratnega, zdaj že kar tradicionalnega večdnevnega simpozija in hkrati šole. Enkrat na leto le-ta omogoča snidenje raziskovalcev kraškega podzemlja iz vsega sveta (letos 120 sodelujočih), tako tudi študentov, ki si na ta način pridobivajo potrebne raziskovalne izkušnje iz vsakokratne teme. In zakaj letošnja tema? Ogljik, ki v krasu kroži med organsko snovjo, zrakom, vodo in karbonatno kamnino, igra osrednjo vlogo pri raztapljanju in izločanju karbonatov. Tokrat krasoslovci skušajo dopolniti spoznanja o tem, kako se ogljikove poti v kraških masivih začenjajo, končujejo in prepletajo ter kakšen je globalni pomen teh procesov kot ponorov CO2. Več o tokratni krasoslovni šoli pa tudi na strani https://iks.zrc-sazu.si/ . FOTO: Krasoslovci merijo količine CO2 v kraškem podzemlju VIR: https://izrkp.zrc-sazu.si/sl/novice/33-mednarodna-krasoslovna-sola-klasicni-kras

Letošnji festival literatur sveta Fabula – ki poteka že od leta 2003 – se do konca meseca odvija pod večplastnim sloganom »(so)odgovorni«, in tako zadeva temeljno vprašanje naše dobe: kako sobivati in delovati v svetu krize zaupanja, razkroja resnice in vseprisotnega občutka nemoči. Eden od letošnjih gostov je bil prav na mednarodni dan žena, 8. marca Jonas Lüscher, v Münchnu živeči esejist in pisatelj iz Švice, točneje iz Berna. Razlog je bil predstavitev prevoda njegovega tretjega, lani v izvirniku izdanega romana z naslovom »Začarana usojenost«, v izvirniku »Verzauberte Vorbestimmung«. Od njegove tudi v našem jeziku dostopne mednarodne uspešnice »Pomlad barbarov« iz leta 2013 in romana »Kraft« iz leta 2017, se v njegovih knjigah prepletajo pripovedi o spremembi razmerij in odnosov med človekom in tehnologijo skozi čas. Pogovor v dvorani Alme Karlin v ljubljanskem Cankarjevem domu sva začela z mojo začetno dilemo o ustreznosti prevoda naslova, ki se je kmalu izkazala za neutemeljeno. FOTO: Izsek iz pogovora v okviru Uni St.Gallen z Jonasom Lüscherjem, april 2025 (youtube) VIR: https://www.unisg.ch/de/videodetail/news/jonas-luescher-ueber-ki-technik-und-literatur/

Nacionalni inštitut za biologijo je pretekli teden podelil najvišja letna strokovna priznanja za raziskovalne dosežke, za komuniciranje znanosti, strokovno podporo in razvoj inštituta, in tudi veliko nagrado Miroslava Zeia za življensko delo. Imenovana je po slovenskem biologu (*1914 Nabrežina pri Trstu, +2006 Drniš), enem prvih direktorjev inštituta v začetku šestdesetih in dolgoletnem vodji Morske biološke postaje v Piranu. Letošnja prejemnica je donedavna direktorica inštituta, mikrobiologinja prof.dr. Maja Ravnikar, s katero smo v pogovoru povzeli njene raziskovalne dosežke, med katerimi je v ospredju tudi izjemno hiter razvoj metode za sledenje virusu SARS-CoV-2 v odpadnih vodah v času pandemije covida-19. V njenem mandatu (2021–2025) se je leta 2023 NIB preselil v novo sodobno raziskovalno stavbo, Biotehnološko stičišče NIB (BTS-NIB). FOTO: Maja Ravnikar VIR: Program Ars (Goran Tenze)

21. februar je svetovni dan maternega jezika. UNESCO kot razglasitelj ob zori tisočletja ga je izbral kot opomin na tragični 21. februar leta 1952, ko je pakistanska policija (v takratnem Vzhodnem Pakistanu) ubila več bangladeških študentov, ki so protestirali zaradi neupoštevanja in zapostavljanja njihovega maternega jezika – bengalščine. Zastaviti življenje za svoj lastni jezik je nekaj, česar nemara ne pozna veliko ljudstev, vsaj del naših prednikov pa je to precej radikalno izkusil v preteklem stoletju. Tistim, ki tega niso izkusili, oziroma njihovim povojnim rodovom se še danes precej pozna, da ne vedo točno, za kaj vse dejansko gre pri prepovedi ali javne ali celo zasebne rabe maternega jezika! Ob letošnji poslanici vodje pisarne Društva slovenskih pisateljev Glorjane Veber ob svetovnem dnevu maternega jezika lahko tudi preberemo, da gre pravzaprav za jezik odraščanja iz skupka živih celic pa do odrasle osebe. Med drugim je tudi zapisala, da se ne začne z besedo, ne z abecedo, slovnico ali pravilno izgovorjenim stavkom. Vznikne v bližini srca, ko smo še brez imena in čutimo ritem telesa matere, ki nas pod njim nosi. Predvsem pa slišimo njen in njenih bližnjih glas. Ta je jezik, kot vrata med zunaj in znotraj. In med drugim nadaljuje: vsaka generacija prejme drugačen jezikovni kod, zato materni jezik ni le sredstvo sporazumevanja, je eksistencialni fenomen, ki presega golo uporabnost. In se zato ne bi smeli bati algoritmov, ki znajo napovedati naslednjo besedo, nič pa ne vedo in povedo o tišini, iz katere beseda nastane. Sicer pa poslanico gospe Veber najdete na mreži, kjer med drugim sklene, da »prihodnost jezika ni zapisana v tehnologiji, temveč v naših odnosih do sebe, do drugih in do maternega jezika«. Zanimalo nas je, kaj o omenjenem povodu za svetovni dan maternega jezika – torej tudi o zastavitvi življenja zanj in o njegovem pomenu pravi predstojnik oddelka za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete prof. dr. Hotimir Tivadar. FOTO: Hotimir Tivadar VIR: Lojze Grčman https://si.aleteia.org/2023/02/08/kaj-sem-vprasal-profesorja-ki-sem-ga-srecal-po-20-letih/

Ali v slovenskem morju res ni več dovolj rib? Na takšno vprašanje biolog prof.dr. Lovrenc Lipej, izkušeni raziskovalec morske in obmorske biotske raznovrstnosti slovenskega dela Tržaškega zaliva, hkrati pa s kolegi iz Hrvaške in Italije celotnega Jadrana, odgovarja tako z znanstvenimi objavami kot s poljudno-znanstvenimi opisi in podobami. V njih med drugim opozarja, da bojazen pomanjkanja rib v našem morju bolj kot iz dejanskega stanja v morju izhaja iz ozkih komercialnih interesov ribičev, ki vsaj pri nas zadovoljujejo razmeroma ozek kulinarični domet ljudi. Večinski okus »po dobri ribi« se pri nas omejuje na brancine, orade, nemara sardele in inčune (ali sardone), da ne omenjamo lignjev (ali kalamarov, zgolj ene od več vrst v sredozemskih ribarnicah dostopnih mehkužcev). Nedavno so v Piranu predstavili njegovo zadnjo knjigo »Zgodbe iz divjine« (l.2022 je izšla njegova od takrat že dvakrat ponatisnjena knjiga »Podobe iz modrine« z opisi morskih organizmov). V njej je s skoraj dvestotimi izbranimi kolumnami iz časnika Primorske novice in revije Potapljač ponudil vpogled v bogato biotsko raznovrstnost življenja tudi v obmorskem in kopenskem delu našega dela Sredozemlja. Z njim smo na Morski biološki postaji v Piranu (delu Nacionalnega inštituta za biologijo) obnovili bistvo večjega dela njihovih raziskav, torej neporušnega beleženja in predlogov za ohranjanje izjemno pestre raznovrstnosti življenja v našem morju, njegovi obali in na bližnjem kopnem. FOTO: Rdeči sprehajalček (znan. ime: tripterygion tripteronotum) VIR: Lovrenc Lipej, MBPP NIB

Pajki so ena od najstarejših vrst živali na planetu. Z njimi se že dolgo ukvarja biolog prof.dr. Matjaž Kuntner z Nacionalnega inštituta za biologijo. S sodelavci je na raziskovalnih odpravah na otoku Madagaskar leta 2022 in 2024 odkril kar nekaj novih vrst pajkov na tej vroči točki biotske raznovrstnosti. Povedal bo zgodbo o kar vijugavi poti do znanstveno potrjene nove, izjemno redke vrste pajka, ki so jo poimenovali osmooka aphana. Najprej so iz muzejskih zbirk poznali le primer samice, na odpravi v gorskih gozdovih narodnega parka Marojejy na severu otoka so npr. leta 2022 v nekaj tednih iskanja našli le en primerek samca (na odpravi leta 2024 pa tudi samice). Odprli so tudi živahno razpravo na temo, odkod je ta vrsta prišla oziroma ali obstaja možnost, da izhaja iz starodavne južne celine Gondvane (ta je začela tektonsko razpadati pred 130 milijoni let). Znanstvene objave skupine raziskovalcev je decembra objavila revija Insect Systematics and Diversity, utemeljitve štirih doslej neznanih vrst pajkov družine Herrenia iz jugovzhodne Azije in otočja na južni polobli pa so sredi tega meseca objavili v prosto dostopni spletni reviji Diversity. Ugotovitve bo sogovornik povzel v tokratnem pogovoru. FOTO: Samica vrste osmooka aphana VIR: Matjaž Kuntner, NIB

Tokrat v oddaji vnovič razmišljamo o mejah, obsegu in pogojih politične ureditve, ki sliši na ime demokracija. Nekdanji visokošolski učitelj z oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in v 90-ih letih urednik Časopisa za kritiko znanosti dr. Igor Pribac je pred dvema desetletjema napisal esej, ki opisuje razlike med modernim in predmodernim pojmovanjem družbe. Glede na to, da se že desetletja ukvarja z zgodovino politične filozofije, bolje, političnih filozofij, v oddaji, namenjeni pogledom v znanost, ne bo škodil razmislek o pojavnih razlikah nekaterih političnih drž, ki si umišljajo ideal družbe kot temelječe na strinjanju o temeljnih vezivih. Predmoderno razumevanje družbe predpostavlja torej nekakšen konsenz, ki mu v sodobnih razmerah politične ureditve z imenom »demokracija« pripisuje rešilno vlogo pri premoščanju dejanskih razlik. Avtor je v besedilu z izvornim naslovom »Konsenzualna demokracija? Ne, hvala!« sintetiziral temeljne razlike med predmodernim in modernim pojmovanjem družbe – kot že rečeno – ter tako zasnoval idejni okvir za razumevanje težav, ki izvirajo iz morebitne prevlade predmodernega razumevanja družbe. To je lepo ilustriral ob primeru naše dežele, ki je iz nacionalnega konsenza konec 80-ih o izstopu iz federacije v začetku 90-ih pri mnogih vzbudila težave zaradi v novih razmerah izginule »konsenzualnosti«. Še danes si mnogi umišljajo, da bodo vse težave rešene z vrnitvijo omenjene »enotnosti in konsenzualnosti«, to pa v sodobnih razmerah povzroča le stopnjevanje konfliktnosti družbe, ki tako ne zmore in ne zna reševati nastalih protislovij sodobne družbe v Sloveniji.