Strašno hudi

V sklepni epizodi serije Cianokast novinarji razgrnemo, kaj monitoring cianobakterij pove o naših vodah in zakaj so uporabniki mnogih priljubljenih voda v Sloveniji pogosto prepuščeni samim sebi. V zadnjem delu serije v ospredje stopijo novinarji Strašno hudih, Klara Škrinjar, Zarja Muršič, Samo Demšar in Maja Čakarić, in se posvetijo vprašanju, ki ga je pravzaprav odprla Veronina izkušnja in pogovori z raziskovalkami na NIB: kako dobro v resnici poznamo kakovost voda, v katerih se poleti hladimo, in v katere se z navdušenjem podajo psi. Slovenija ima vzpostavljen sistem nadzora za uradna kopalna območja, toda večina priljubljenih gramoznic, jezer in rečnih tolmunov mednje ne sodi. To pomeni, da tam ni rednega monitoringa, ni opozorilnih tabel in ni informacij o morebitnih tveganjih zaradi cianobakterij. V epizodi se posvetimo izhodiščem projekta Skrivnosti slovenskih motnih voda: kako pri nas spremljamo cianobakterije, kdo je odgovoren za obveščanje javnosti in zakaj se pristojnosti pogosto razpršene med občine, upravljavce zemljišč in državo. Pogledamo, kako se znanstveni podatki prelivajo (ali pa se ne) v odločitve na terenu, ter zakaj je prav pri neuradnih kopališčih največja vrzel med tem, kar bi ljudje morali vedeti, in tem, kar dejansko izvejo. V pogovoru novinarji pripovedujejo tudi o izkušnji sodelovanja z NIB in pri tem razmišljajo, zakaj so lahko znanstveniki več kot dobrodošli v novinarskih preiskavah. Pa pojasnjujejo, zakaj so prav raziskovalci postali edini neformalni obveščevalci javnosti v državi, in se pri tem sprašujejo, zakaj je pomembno vzpostaviti bolj odziven, jasen in dostopen sistem obveščanja, ki bi zaščitil tako ljudi kot njihove domače živali ne glede na to, ali se kopajo na uradnem kopalnem območju ali tam, kjer ga nihče ne nadzoruje. S to epizodo zaključujemo tridelno serijo Cianokast, ki je del projekta Skrivnost slovenskih motnih voda. Vse vsebine, vključno z besedili, brošuro, podkasti … najdete na projektni strani www.strasnohudi.si/cianobakterije.

Avgustovsko popoldne na gramoznici v Kidričevem je bilo videti popolno. Voda je bila videti čista, kot vedno turkizne barve, trenutek je bil primeren za rekreacijo in sladoled. Psičko Verono pa je tako kot vedno nezaustavljivo gnalo v vodo. Z užitkom je zagrabila palico, prekrito z rjavkasto oblogo in … le kakšno uro pozneje se je radosten dan zanjo in njeno lastnico Zarjo sprevrgel v nočno moro. Verona je nenadzorovano drgetala, izgubila nadzor nad zadnjimi nogami, imela silovite krče, tako da so sredi noči pristali v veterinarski kliniki. Da je preživela, se lahko zahvali le veterinarki, ki je posumila na zastrupitev s cianotoksini in psičko med drugim zaščitila z umetno komo. Verona je preživela. Konec dober vse dobro? Njena izkušnja kažena sistemske pomanjkljivosti pri nadzoru kakovosti vode in obveščanju prebivalcev. Slovenija svojo identiteto gradi na podobi dežele čistih voda, vendar uradni nadzor seže le do 49 uradnih kopalnih območij. Vse ostale priljubljene točke, kjer se hladijo tisoči, za sistem tako rekoč ne obstajajo. Tam ni uradnega monitoringa, ni opozorilnih ter izobraževalnih tabel o morebitnih cianotoksinih. Občina oziroma upravljavec odgovornost preloži na ljudi - ob obali ga bo počakala tabla o uporabi vode na »lastno odgovornost«. Takšno je zagledala tudi Zarja, ko se je tistega dne z Verono spuščala do jezera, a je pred tem tudi prebrala obvestilo na družbenem omrežju, da je kakovost vode ustrezna. Slabi dve leti pozneje, ko smo jezero obiskali v okviru znanstveno-novinarske preiskave, smo na istem mestu vzeli vzorec vode. Raziskovalci NIB so spet potrdili potencialno toksične bentoške cianobakterije. Tveganje torej ni minilo. A kakovosti tovrstnih vod izven območij kopalnih vod nihče sistematično ne spremlja. V prvi epizodi podkasta se z ekipo Strašno hudi podajamo na obrežje Zelenega jezera, da bi razumeli, kakšne so lahko posledice tega, da v Sloveniji nimamo protokola spremljanja in obveščanja za vodna območja, ki niso uradna. Z veterinarko Marušo Ahaj smo se pogovarjali, kaj se zgodi v telesu živali ob zaužitju nevarnih nevrotoksinov, z lastnico Zarjo pa razmišljamo o pravici državljanov do obveščenosti. To je prvi del tridelne podkast serije, ki smo jo pripravili v projektu Skrivnost slovenskih motnih voda. V naslednjih dveh epizodah se bomo potopili v svet znanosti pod mikroskopom in se pogovarjali o izsledkih našega projekta.

Dočakali smo smrt, dočakali smo »končni« konec, a majhni konci se v našem telesu dogajajo ves čas. Kako se razlikujejo od tistih zadnjih? Kaj se zgodi, ko bi se moralo nekaj končati, pa vztraja? In ko pravi konec pride, kaj nas razgradi in kako?V tokratni epizodi podkasta Navodil za konec gledamo naše celice pod mikroskopom e. Raziskujemo, kaj se z njimi dogaja v trenutku, ko zadnjič izdihnemo, in kaj se zgodi potem z našimi celicami ter vsemi drugimi prebivalkami in prebivalci našega telesa.Vse to mi pomagata razumeti dr. Mateja Erdani Kreft, raziskovalka in profesorica celične biologije z Inštituta za celično biologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, in dr. David Stopar, raziskovalec in profesorja mikrobne ekologije z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.Skupaj se potopimo v očem skrivno, a dinamično življenje naših celic: koliko jih vsak dan umre in tudi ali res drži, da se naše telo popolnoma zamenja vsakih sedem let. Kaj pa se zgodi, ko umremo, ko smo klinično in biološko mrtvi? Takrat pride do avtolize, zunanje okolje celic se spremeni in te postopoma začnejo razpadati. Človek je je kompleksen ekosistem. Zato nas zanima tudi, kaj se zgodi z milijardami mikroorganizmov v nas, ko naše telo ugasne? V pogovoru se s sogovornikoma potopimo v zanimiv biološki svet, kjer spoznamo, da smrt posameznika ali posameznice sploh ni dokončen konec. Je nujen, izjemno urejen proces in začetek nečesa novega. V naravnem krogu namreč ni konca, ki ne bi bil hkrati tudi začetek.Druga epizoda podkasta Navodila za konec je na voljo na vaši najljubši podkast platformi.

»En odstotek staršev ocenjuje, da je njihov otrok doživel spletno nasilje, petdeset odstotkov otrok pa o isti stvari poroča.« S to statistiko je raziskovalka Ajda Petek iz točke osveščanja o varni rabi interneta Safe.si zarezala v srž problema: med svetom staršev in svetom otrok je globok prepad.Vzrok ni nujno v pomanjkanju skrbi ali stika z otrokom, temveč predvsem v nerazumevanju digitalnega okolja, ki je namensko zgrajeno tako, da posameznika zasvoji. »Tehnološki velikani zaposlujejo res top strokovnjake, ki delajo na tem, da ustvarjajo aplikacije in omrežja na način, da se od njih čim težje odtrgaš,« je pojasnila Ajda. Kot sama pravi, pri tem ne gre za nekakšno nedolžno zabavo, temveč za zelo dobro premišljen sistem, ki zlorablja osnovne možganske funkcije, da nas priklene na zaslon. Mladi v tej igri postanejo produkt, njihova pozornost je na trgu, se prodaja.Več v podkastu.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

Začelo se je v petem razredu, po ločitvi staršev. “Bil sem dokaj prepuščen samemu sebi,” pravi. V iskanju nečesa, kar bi mu zapolnilo praznino, je našel svet videoiger. Kmalu so ga strateške igre, kot je Age of Mythology, potegnile vase. Postale so več kot zabava; bile so način bega pred težavami in vir dopamina, ki ga v svojem vsakdanu ni našel.21.097 ur. Toliko časa je Črt preživel za računalnikom in z video igrami. Po svojih izračunih bi v tem času lahko opravil tri študije, se naučil 35 jezikov ali pa postal mojster v igranju klavirja. “To je seveda tudi 2,4 let mojega življenja, konstantnega, budnega stanja in igranja video iger,” dodal. Kar se je začelo kot prijeten hobi, se je sčasoma sprevrglo v uničujočo rutino. Več v podkastu.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

Že od otroštva nog Tjaša Kosar opaža, da se večina ljudi v življenju bori in da tista znana fraza, da življenje ni potica, še kako drži. Tjaša to čuti tudi na lastni koži. Njena visoka občutljivost, ki jo opisuje kot sposobnost, da »čutiš bolečino drugega fizično«, ji ne dovoljuje, da bi pogledala stran od krivic. Kot priča številnim neenakostim je že hitro spoznala, da je v življenju »ne bomo vsi enako odnesli«.To globoko zavedanje jo je gnalo, da svoje izkušnje in bolečnino okoli nje spremeni  v dejanja. »Moja želja je prispevati k temu, da mogoče tistim za tabo ne bi bilo treba iti čez iste bolečine, ker so nepotrebne,« pravi. To svoje notranje vodilo uresničuje skozi delo na področju izobraževanja, ozaveščanja, zagovorništva o ženskih pravicah, duševnega zdravja ter skozi umetnost, kot sta gledališče zatiranih in ustvarjanje dokumentarnega filma »Pokaži mi bolečino sveta«. Verjame, da je »borba za druge tudi eno izmed zdravil, kako sebe izvleči iz temnih prostorov«.Tjaša opozarja, da se neenakosti med nami poglabljajo, ker ne naredimo dovolj, da bi bilo drugače. Živimo v kulturi, kjer so v ospredju »tekmovanje, individualizem in samouresničevanje«, medtem ko sistemsko razmišljanje o dobrobiti celotne skupnosti ostaja spregledano. »V resnici vse deluje tako, da ne bi bili solidarni,« je neposredna. Ta erozija se po njenem kaže v tem, da sicer deklarativno nasprotujemo neenakostim, a se te v praksi krepijo, ker naša dejanja ne sledijo našim besedam.Zakaj je tako težko graditi solidarnost? Tjaša izpostavlja ekonomske pritiske: velik del prebivalstva, kar dve tretjini, zasluži manj od povprečne plače. »In zdaj: če ne zaslužiš dovolj, se moraš ves čas pehati za to, da preživiš.« Ljudje morda preprosto ne zmorejo, ne pa, da nočejo, ko se ne odzovejo na pozive k dejanjem solidarnosti, razmišlja Tjaša, ki pa sama ne ostaja nema opazovalka. Verjame, da »solidarnost ni nekaj, kar pritisneš na on ali off, ampak je kultura, način življenja.« Zanjo solidarnost tudi ni le občasna gesta pomoči, temveč prepričanje, »skoraj kot verovanje«, ki se kaže v vseh naših dejanjih in odnosih.Spodbuja nas, da »ne skrivamo, kaj se nam zares dogaja«, saj s tem, ko spregovorimo, lahko preprečimo, da bi se podobne stiske ponovile komu drugemu. To je dejanje, ki »ti pomaga, da ponoči lahko spiš.«Prisluhnimo Tjaši. Njeno delo in razmišljanje kažeta, da kljub sistemskim oviram in občutku nemoči vedno obstaja pot naprej. »Tam, kjer se začne tema, se na drugi strani začne tudi pogum,« pravi. Vsak posameznik, ki »ne obupa«, lahko prispeva k spremembi. Včasih je dovolj že, da ponudimo roko in resnično prisluhnemo drug drugemu.