Intelekta

Vse od konca druge svetovne vojne svet bistveno oblikuje ameriški imperializem. Četudi so imele Združene države v Sovjetski zvezi še skoraj pol stoletja pomembnega rivala in niso igrale vloge izključnega svetovnega hegemona, so odločilno oblikovale povojni svet. Še več, s svojo politično, ekonomsko, vojaško, institucionalno in kulturno močjo so dosegle tolikšen vpliv, da se je dejanska ozemeljska zasedba teritorijev, kakršne so se posluževali stari imperiji, pokazala kot tako rekoč nepotrebna. Danes je hegemonska vloga Združenih držav – predvsem zaradi vzpona Kitajske – ponovno pod vprašajem. In vendar se zdi, da koncu ameriškega imperializma ne bomo priča tako zlahka. V tokratni Intelekti se ob bližajoči se 250. obletnici nastanka ZDA zato sprašujemo: kakšna je pravzaprav narava ameriškega imperializma? Na kakšen način so Združene države, ki so dolgo veljale za eno najbolj izolacionističnih držav, zavladale in še vladajo svetu? V živo v studiu Prvega programa so z mano dr. Bogomir Kovač z ljubljanske Ekonomske fakultete, radijski kolega zgodovinar dr. Tomaž Gerden in sociolog dr. Marko Kržan. foto: Pixabay

Kaj dejansko pomenijo stotine milijard dolarjev, ki si jih lastijo najbogatejši, ter kako je prišlo do tega, da ima danes Elon Musk toliko premoženja, da bi moral povprečni ameriški delavec zanj varčevati celotno plačo kar 14 milijonov let? Ob vseh medijskih podobah multimilijarderjev in njihovega razkošnega načina življenja je danes vsakomur jasno, da na svetu obstajajo posamezniki, ki zaradi svojega bogastva živijo življenja, ki so od naših oddaljena svetlobna leta. In vendar vse unikatne obleke, torbice in nakit, graščine z bazeni, zasebna letala, megalomanske poletne hišice na zasebnih otokih in bombastična poročna slavja, ki se bleščijo s fotografij novic pod rubriko »znani«, niti približno ne zarisujejo resnično vesoljskih dimenzij premoženja, ki si ga danes lastijo najbogatejši. Še več, če se ozremo na številke ocen njihovega premoženja, nam hitro postane jasno, da so čutno dojemljivi izrazi njihovega bogastva le drobtinica vsega, kar si ti ljudje dejansko lastijo. Kako si torej predstavljati okrog 850 milijard dolarjev najbogatejšega zemljana Elona Muska, dobrih 250 milijard dolarjev Larrya Pagea ali še vedno krepko čez 200 milijard Sergeya Brina, Marka Zuckerberga, Jeffa Bezosa in Larrya Ellisona? Koliko so te sicer hitro spreminjajoče se številke, ki valujejo v skladu s spreminjanjem borznih vrednosti podjetij, sploh nekaj, kar smo si zmožni zamisliti? Ter kako smo prispeli do situacije, v kateri ima 12 najbogatejših enako premoženja kot revnejša polovica človeštva in lahko s svojim bogastvom ne le kupijo prav vse, kar si morejo zamisliti, ampak uveljavljajo tudi svojo politično moč ter krojijo naša življenja? To so nekatera od vprašanj, ki se jim posvečamo v tokratni Intelekti. Gostje so dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Neven Borak, docent na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo dr. Tej Gonza ter kognitivni znanstvenik dr. Florian Klauser. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Najbogatejši zemljan Elon Musk v Ovalni pisarni v Beli hiši, Wikipedija, javna last

Zdi se, da se bo, če se seveda že ni, klubu nespornih svetovnih velesil 21. stoletja – torej ZDA, Kitajski in Rusiji – vsak hip pridružila še IndijaIndija je od leta 2023 država z največ prebivalci na svetu. Ponaša se s petim največjim gospodarstvom, ki, zahvaljujoč predvsem razmahu storitvenih, farmacevtskih in visokotehnoloških industrij, zdaj že lep čas raste s skoraj 7-odstotno letno stopnjo. Obenem se zdi vlada v New Delhiju diplomatsko sila spretna, saj uspešno zasleduje lastno, avtonomno zunanjo politiko. Čeprav je članica Šanghajske skupine za sodelovanje in BRICS-a, dveh mednarodnih organizacij, v katerih ima najbrž največjo težo beseda Kitajske, z Združenimi državami vendarle uspešno sodeluje v kontekstu t. i. Quada, štirilateralne varnostne povezave, ki vključuje še Japonsko in Avstralijo. Prav pred nedavnim je, kot vemo, podpisala tudi prostotrgovinski sporazum z EU, od Rusije pa navkljub negodovanju Bruslja in Washingtona še naprej kupuje poceni energente in vojaške tehnologije. In ko smo že pri orožju: po ocenah strokovnjakov Indija premore slabih 200 jedrskih konic. Ali vse to pomeni, da jo že moramo postaviti ob bok Združenim državam Amerike, Ljudski republiki Kitajski in Ruski federaciji? Ali pa Indija vendarle še ni čisto prava velesila 21. stoletja? In če ni – kaj pravzaprav ovira njen vstop v klub najmočnejših? – Odgovore smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili nekdanjo veleposlanico Republike Slovenije v Indiji, Darjo Bavdaž Kuret, pa ekonomista Saša Šmigića, strokovnjaka za kitajske in indijske trge pri družbi Generali Investments, ter našega radijskega kolega, poznavalca mednarodnih odnosov, dr. Tomaža Gerdena. Foto: Skorge / Pixabay

V času, ko naš pogled na svet prek zaslonskih tehnologij usmerjajo lastniki spletnih gigantov, ki jim gre za dobičke in rast, ne glede na posledice, težko z zaupanjem in optimizmom opazujemo udomačitev rabe generativne umetne inteligence v vsakdanja življenja ljudi. Tokrat se bomo v oddaji Intelekta spraševali, kako se ob tem spreminjata branje in pisanje – praksi, ki se ju naučimo v najzgodnejših letih izobraževanja, saj sta temelj za spoznavanje, razumevanje in kritično mišljenje. Ali drvimo v nepismeno družbo? Urška Henigman je pred mikrofon povabila strokovnjakinje: - filozofinja in kognitivna znanstvenica prof. dr. Olga Markič, - predavateljica in raziskovalka velikih jezikovnih modelov prof. dr. Špela Vintar, - raziskovalka branja izr. prof. dr. Ana Vogrinčič Čepič.

O zagatah evropskih poskusov strateške avtonomije v senci Združenih držav in KitajskeEvropska unija, ki je v osnovi nastala kot gospodarska skupnost zahodnoevropskih držav, nedvomno ni ena tistih političnih tvorb, ki bi se razvile v goreči želji njenih prebivalcev po vzpostavitvi suverenosti evropskega kontinenta, ki je bil v tistem času tako in tako v veliki meri razdeljen na vplivni sferi Združenih držav in Sovjetske zveze. Zato morda ni nenavadno, da iz Bruslja tudi več kot pol stoletja za tem, že v 21. stoletju, ni bilo slišati veliko razmislekov o evropski avtonomiji od svetovnih velesil, pa naj je šlo za gospodarsko in energetsko odvisnost od Kitajske in Rusije ali pa za tehnološko, gospodarsko, tako rekoč popolno vojaško in v veliki meri tudi politično-strateško odvisnost od Združenih držav.In vendar so v preteklih nekaj letih spričo političnih premikov na vseh celinah tudi evropski voditelji morali začeti razmišljati o tem, kakšno vlogo lahko Evropa sploh igra v svetu velesil, ki so ji vedno manj samoumevno naklonjene in od katerih je odvisna na tako rekoč vseh področjih. Če je razmislek o strateški avtonomiji skozi vojno v Ukrajini in vedno manj rožnate odnose z ZDA nenazadnje le prišel v ospredje razmislekov v Bruslju, pa to seveda še ne pomeni, da je ta avtonomija na dosegu roke. Kakšnim miselnim premikom smo priča in koliko so želje po vojaški, gospodarski, tehnološki in politični suverenosti sploh uresničljive v evropskih državah, ki imajo vsaka svoje partikularne gospodarske in politične interese, ki so tehnološko marsikje v zaostanku, ki so dolga leta zanemarjale aktivno industrijsko politiko, ki v evropski komisiji nimajo najbolj učinkovitega in še manj legitimnega vodstva in imajo na svojih tleh na tisoče ameriških vojakov? To so nekatera od vprašanj, ki se jih bomo dotaknili v tokratni intelekti, ko pred mikrofonom gostimo filozofa in politologa dr. Sašo Furlana z ljubljanske Filozofske fakultete ter dr. političnih znanosti Jašo Veselinoviča, podoktorskega raziskovalca na Svobodni univerzi Amsterdam. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay