Razgledi in razmisleki

John Smith sodi med ključne predstavnike britanske filmske avantgarde, čeprav sam takšnim oznakam že dolgo nasprotuje. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja ustvarja filme in videe, ki so zaznamovali tako eksperimentalni film kot galerijsko umetnost, njegova dela pa danes hranijo in predstavljajo najuglednejše svetovne ustanove sodobne umetnosti. Ob bok avtorjem, kot so Malcolm Le Grice, Lis Rhodes in Michael Snow, ga postavljajo predvsem zaradi izvirnega raziskovanja razmerij med podobo, jezikom in pomenom. Čeprav njegovi filmi pogosto izhajajo iz povsem vsakdanjih prizorov – ulice, hotelske sobe, pogleda skozi okno ali napisa v izložbi –, se iz njih razvijajo duhoviti in hkrati natančni premisleki o zaznavi, jeziku in načinih, kako ustvarjamo pomen. Njegov znameniti film Dekle, ki žveči čigumi danes velja za eno ključnih del britanskega eksperimentalnega filma, med njegove najbolj znane stvaritve pa sodijo tudi Črni stolp, videoesejistični cikel Hotelski dnevniki ter najnovejši celovečerni film Biti John Smith, v katerem z razmislekom o lastnem imenu preplete avtobiografijo, samoironijo in kritičen pogled na sodobni svet. Maja je bil John Smith gost 6. festivala eksperimentalnih avdiovizualnih praks V-F-X; posvetili so mu retrospektivo in ob tej priložnosti je tudi obiskal Ljubljano. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen. Bralec Igor Velše, ton in montaža Robert Markoč.

27. maja 2026 je minilo sto let od smrti Srečka Kosovela v Tomaju. Po pričevanju Kosovelovih ga je malo pred smrtjo obiskala prijateljica Fanica Obid. Spoznala sta se na učiteljišču, potem pa sta si izmenjala številna pisma, ki so zdaj zbrana v knjigi z naslovom Ali vi še kaj pišete? Dopisovanje 1922 – 1926. Izšla je nedavno pri Mladinski knjigi. Urednika zanimive knjige, ki jo dopolnjujejo številne fotografije, faksimile nekaterih strani pisem, razglednic, imensko kazalo in tri spremna besedila Tatjane Rojc ter Zorka in Dušana Jelinčiča, sta uredila Nela Malečkar in Aleš Berger. Pred mikrofon današnje oddaje ju je povabila Tadeja Krečič.

Janez Kocijančič, 25-letni mladenič z Gorenjske, se je pred 170 leti podal na smrtno nevarno plovbo proti toku reke Nil. Po več kot treh mesecih je prispel na cilj in se kot mlad duhovnik ustalil v misijonski postaji pri dr. Ignaciju Knobleharju v Kartumu. Njegov podvig so takrat označili za čudež na Nilu. Opisi plovbe pa so danes zgodovinski vir za raziskavo sprememb geografskega prostora južnega Egipta in severnega Sudana. Kocijančič se je v novem okolju naučil arabsko, bil je spreten pri obrtniških delih, zato je kmalu sodeloval pri vodenju misijona. Že po dveh letih pa je umrl zaradi mrzlice. Ob 200-letnici rojstva ga predstavljajo v Gorenjskem muzeju v Prešernovi hiši v Kranju. V Razgledih in razmislekih bomo orisali okoliščine njegovega življenskega podviga.

Devinski grad stoji v občini Devin-Nabrežina v Italiji na strmi pečini nad Tržaškim zalivom, na robu kraške planote. Ob jasnem vremenu ponuja izjemen pogled na Jadransko morje. Zgrajen je bil v drugi polovici 14. stoletja kot nadomestilo starejšega gradu, od katerega so vidne le ruševine. Že več kot 400 let ga poseduje in upravlja ena najstarejših evropskih plemiških rodbin, nemška družina italijanskega porekla Thurn und Taxis. Danes je grad muzej in prostor živahnega dogajanja, koncertov, razstav in drugih kulturnih dogodkov. Zdaj so na ogled postavili še prav posebno zbirko instalacij iz - legokock. Skulpture so realistične. Devinski grad je znan po tem, da je v njem gostoval in napisal svoje znamenite Devinske elegije avstrijski pesnik Rainer Maria Rilke. Ob stoti obletnici smrti so tudi njega počastili s skulpturo v naravni velikosti.

Nehvaležna bitja so četrti celovečerec na Češkem živečega slovenskega režiserja Olma Omêrzuja. Kot že v Družinskem filmu, je tudi tokrat v središču družina – ločena starša, hčerka s prehransko motnjo in sin, ki se počuti zapostavljenega. Eno od ključnih vlog igra Timon Šturbej, glavno vlogo očeta pa irski igralec Barry Ward, ki je bil pri filmu tudi izvršni producent. Ob premieri filma je pogovor z režiserjem posnela Tesa Drev Juh. V njem Omerzu med drugim govori o občutku brezizhodnosti, ki ga je želel vnesti v film, o tem, kako težko je danes nagovoriti gledalce, pa o posebnem razmerju med otroki in odraslimi v okviru družine, ki otežuje resnično poznavanje drug drugega.

Od 16. in 24. januarjem je potekal 37. Tržaški filmski festival. Dogodek, ki je osredotočen na srednje- in vzhodnoevropsko filmsko produkcijo, je imel letos močno slovensko udeležbo – glavno nagrado za najboljši celovečerni film je prejela slovenska režiserka Kukla za svoj celovečerni prvenec Fantasy. Tričlanska žirija je o filmu zapisala, da »resničnost in fantazijo prepleta z lahkotnostjo in živahnostjo ter pripoveduje zgodbo, ki prevzame občinstvo. Z natančnostjo, spoštovanjem in empatijo raziskuje, kaj pomeni biti mlada ženska v globoko tradicionalnem okolju«. Posebna rubrika festivala, imenovana Wild roses – Divje vrtnice, ki jo že nekaj let namenjajo režiserkam iz regije, je bila tokrat posvečena slovenskim režiserkam. To je bil prvi velik dogodek v tujini, kjer je bil prikazan sklop ustvarjanja slovenskih režiserk. Nekaj jih je med festivalom pred mikrofon povabila Tesa Drev Juh.

V oddaji Razgledi in razmisleki se poklanjamo enemu najradikalnejših avtorjev sodobnega filma, nedavno preminulemu madžarskemu režiserju Béli Tarru. Njegovi filmi, znani po izjemno dolgih kadrih, hipnotični črno-beli fotografiji in neizprosnem pogledu na človeško eksistenco, so za vedno preoblikovali predstavo o filmskem času, ritmu in pripovedi. Svoje vtise, spomine in razmisleke bodo z nami delili filmski kritiki, publicisti in programski selektorji, ki bodo osvetlili, zakaj so dela, kot sta sedeminpolurni Satanov tango ter asketski Torinski konj, postali kanonične referenčne točke sodobnega avtorskega filma. Sogovorniki Tine Poglajen: Anja Banko, Ema Kugler, Robert Kuret, Ana Šturm in Denis Valič. Bere Igor Velše, ton in montaža Miha Klemenčič.